Ko sem pisal svoje spomine na otroštvo, mi je prišlo na misel zlasti obdobje, ko sem začel spoznavati svet okrog sebe. Zato se mi je  vtisnil v spomin predvsem čas med italijansko okupacijo. Po osvoboditvi pa zlasti šola. 

Zato moram svoje spomine dopolniti še z opazovanji dogodkov izven šole.

EKSPLOZIJA NA LJUBLJANSKEM KOLODVORU

Bil je lep topel večer v zgodnjem poletju 1945 (točnega datuma se ne spomnim). Bili smo na vrtu in opazovali rakete, ki so jih osvoboditelji  od 9.maja naprej vsak večer veselo pošiljali pod nebo. Streljali so verjetno na Vilharjevi. Naša hiša je bila kakih 500 metrov južno od železniške postaje, od njenega tovornega dela (od potniške postaje do zmajskega viadukta). V hiši je bilo kakšnih 20 stanovalcev, z nami pa so bili še sosedje iz hiš, ki jim je naša hiša ovirala razgled. Pa še moja sestrična (danes upokojena novinarka) je bila na obisku.

Sestrična je med italijansko okupacijo stanovala pri teti v naši hiši. Njen oče je imel hišo na nemški strani, zato je hčerko poslal v Ljubljano, da ne bi bila deležna germanizacije.

Ko smo tako opazovali rakete, se naenkrat pokaže dim, nato pa še ogenj. Rakete so nekaj zažgale. Potem poči, stekla na oknih se sesujejo. »EKSPLOZIJA«, zavpije nekdo in vsi stečemo v klet. Potem močno poči, pa prasketanje, pa spet BUM. Pa vedno manj prasketanja, zato pa toliko več bumov.

 Izmuznil sem se staršem in šel na vrt »lučke gledat«. Nebo je žarelo, vmes so v zrak švigali žareči kosi kovine, deževale so saje. Nekdo se je zapodil za mano in me zvlekel nazaj v klet. Bil sem črn kot zamorec.

Potem je nekam izginila moja sestra. Nekdo hoče iti na vrt, da bi jo našel. Ko hoče odpreti vrata, BUUUUM. Z vrati vred ga puh eksplozije vrže med nas. No, ja. Sestro smo našli. Skrila se je v eno omaro.

Zjutraj razdejanje. V sosedovo hišo se je v zid zarilo kolo od vagona. Na našem vrtu v debelo jablano zarita trimetrska železna traverza. Če ne bi bilo jablane, bi priletela naravnost v našo kuhinjo. Nobena šipa cela.

En sosed, ki je bil pri Ozni, je povedal, da sta eksplodirala dva vagona, naložena s strelivom in topovskimi granatami. In da so nemški ujetniki odklopili in odvlekli vagon, naložen z morskimi minami. Če bi eksplodiral, bi na mestu železniške postaje zijal globok krater.

Potem obnova. Vse šipe na severni strani hiše so bile razbite. Stekla pa se ni dalo dobiti. Steklar je šipe zakrpal tako, da jih je nekaj vzel iz dvojnih oken na južni strani, pa steklo iz vseh slik in vitrin je razrezal in ga »vštukal« v okna. Pa še s »šperplatami« in strešno lepenko je zadelal nekatera okna. Na hiši ob Masarykovi, nasproti Njegoševe, so še v pozna 70. leta okna bila zadelana z deskami.

Lahko rečem, da mi je bilo po tem velikem bumu bobnenja dovolj za celo življenje. Zato sem že takrat sklenil, da ne bom vojak.

PRVOMAJSKA PARADA

Vsako leto je bila za prvi maj parada. Prva leta ni bila vojaška, ampak delavska. Predstavila so se ljubljanska podjetja. Pred udeleženci vsakega podjetja je peljal zamaskiran tovornjak. Tako na primer za ECŽ (Električna cestna železnica, po domače tramvaj) je peljal iz šperplat narejen tramvaj, pred Kolinsko velika škatla cikorije, pred Pekatetami (Prvo kranjsko tovarno testenin) velik makaron, pred pekarnami velika štruca kruha, pred JDŽ (Jgoslovanske državne železnice) lokomotiva, pred Saturnusom velika škatla za sladkor, pred Ilirijo velika sveča… Na nekaterih kamionih  so delavci peljali stroj in delali izdelke. Tudi kmetje so na kamionu mlatili slamo, kosili ipd. kot danes na kmečkih praznikih.

Nato so sledili fizkulturniki (fizični kulturniki = športniki) in mladina. Na ramah so nosili ogromni sliki Tita in Stalina ter transparente s socialističnimi parolami. Potem godba Ljudske milice in mornarji s progastimi majicami in puškami na ramah.

Mi pa smo stali v špalirju in mahali s papirnatimi zastavicami.

Na žalost na internetu ne najdem nobene fotografije teh parad. Če jih kdo najde, ga prosim, če v komentarju pusti link! Slike, ki jih objavljam, so iz Moskve, Kijeva in Železnikov. So pa podobne ljubljanskim paradam. Pa še marsikateri karneval bi tudi pasal sem.

V naslednjih letih so dodali še vojaško parado, tako da je stvar izgledala skoraj enako kot v Moskvi:

http://encarta.msn.com/media461549653761553017-11/MayDayParadeRedSquare.html

Na predvečer prvega maja  je bila sindikalna baklada. Na palice so pribili konzervne škatle, napolnjene z žaganjem, prepojenim z nafto. Nato smo s prižganimi baklami hodili po ulicah in vzklikali borbena gesla. Potem pa smo morali obleke čistiti z bencinom, ker je nafta skozi luknjico na spodnjem delu polzela po roki in rokavu.

INFORMBIRO

Po »osvoboditvi« so po soseski hodile »ta zgrajene« in prijazni možje, ki so otroke vabili z bonbončki in spraševali, o čem se doma pogovarjajo. Potem pa so prišli možje v usnjenih bundah in s sabo odpeljali marsikaterega soseda. Nekateri so se po nekaj mesecih vrnili shujšani in redkobesedni, za nekatere smo slišali, da so bili obsojeni na smrt, nekateri pa so preprosto izginili.

Potem so po stenah malali napise (nič podobne današnjim grafitom, prej packarijam, ki jih piše mularija) HOČEMO TITA in TITO - STALIN. Najbolj so se ljudje nasmihali v robce ob napisu HOČEMO TITA na ljubljanski klavnici.

Potem pa po letu 1948 ravnatelj naenkrat na šolskih proslavah ni več govoril o večnem jugoslovansko-ruskem prijateljstvu, ampak samo še o odločnem NE, ki ga je Tito rekel Stalinu. Pa vsake toliko časa je par dni izostal od pouka kakšen napihnjenček, sin uglednega partijca. Ko je spet prišel v šolo, je ves skrušen izdahnil. »Očeta so odpeljali!«

Ni vedel kam. Šele pozneje smo izvedeli, da na Goli otok. Naši starši so jim to kar privoščili. »Včeraj vi druge, danes revolucija žre svoje otroke!«

Razen ravnateljevih govorov pa se v šoli ni nič spremenilo. Še vedno smo se morali učiti rusko:

»Čižik, čižik, gdje ty byl,

na fantanje vodu pyl,

vypil rjumku, vypil dvje,

zašumjelo v galavje.

Pakatalsja pa travje,

stala ljehše v galavje!«

(Bi napisal v cirilici, pa je ne znate brati. Jaz jo berem enako hitro kot latinico, oziroma hitreje kot angleško ali francosko)

Doma pa se je Informbiro poznal po tem, da smo že prej  imeli malo  za jesti, zdaj pa skoraj nič. Kje so bili srebrni (skoraj zlati) časi vojne, ko smo imeli riž, polento, makaron, pa še marmelado za povrhu! Čim je Tito odločno rekel NE, je Stalin zaprl vse pipce, Marshallovemu planu je pa Tito že leta 1945 odločno rekel NE. Dokler se Tito ni naučil igrati na pianino (»malo tukaj, malo tam«), nam tudi Amerikanci niso hoteli pomagati.

Naenkrat smo se spomnili vseh svojih sorodnikov na kmetih. Peš smo hodili čez hrib in s sabo vlekli vse stare cunje in škarpete, da smo jih potem menjali za jajčka, kolerabo, kakšno kuro, puter in kruh. Kaj več pa tudi kmetje niso imeli, saj jim je obvezen odkup pobral praktično celoten pridelek in vso klavno živino.

Spomnim se parka okoli Opere. Iznajdljivi hišnik je prekopal celoten park, nasejal korenje, namesto pušpana pa nasadil zelje. Kulak! Naš oče je pa gojil kure in zajce. Kadar je vzel dolg, že skoraj kot bodalo obrušen nož in odšel v drvarnico (mi  tja takrat nismo smeli), smo vedeli, da gre kuro klat. Tisti nož smo še dolgo imeli v kuhinji. Če ga je kdo rabil, je rekel: »Prinesi nož za kure klat!«

Zajce je foter »strokovno« odiral (ni dal zajca iz kože, kot je treba, ampak ga je odiral kot prašiča). Kožo je potem sušil nabito na hrbet pralne deske, potem pa nesel h krznarju, da je za nas, otroke, naredil kučme in mufe.

Po letu 1950 je bili Titov socialistični raj edina država v Evropi, ki je še imela racionirano preskrbo, se pravi življenje na karte. Mogoče še Albanija. Ob začetku vojne so karte uvedle vse države (razen Švice in mogoče Švedske). Po vojni pa so jih kmalu ukinile. Nazadnje v razrušeni Nemčiji.

Sploh smo se v 50. letih pogosto norčevali iz Albanije. Verjetno je to bila edina evropska država, kjer je bil življenjski standard še nižji kot v FLRJ (Federativni ljudski republiki Jugoslaviji).

Kako pa je izgledalo nakupovanje v Naprozi in drugih prodajalnah, v nadaljevanju.

ŽIVLJENJE NA KARTE

Kupovali  smo na naslednji način:

Na enem vogalu je bila mlekarna, na drugem pekarna, za vogalom pa poslovalnica Naproze (Nabavno-prodajne zadruge). Še malo naprej je bila mesarija. Pa na trafiko pred cerkvijo ne smem pozabiti.

Komunisti, ki jih niso poslali na Goli otok, pa so kupovali v Konzumu (Oznovski trgovini na Kongresnem trgu), kjer so imeli potrošniška nebesa, založena skoraj tako kot danes kakšna podeželska štacunca.

V mlekarni so prodajali samo mleko in nič drugega. Bi prodajali tudi puter in smetano, pa tega luksuza niso nikoli imeli. Da si kupil mleko, si moral s seboj imeti steklenico in odrezke živilske nakaznice (karte) z napisom MLEKO mesec… . Mlekarica je vzela odrezke, ali pa jih je s škarjami odrezala od karte, nato je tolikokrat, kot je bilo odrezkov segla s pocinkano merico na dolgem ročaju v kanto in skozi lijak natočila mleko v steklenico. Aja, pa ni bilo zastonj. Treba je bilo tudi plačati.

V Naprozi so na enak način kot mlekarica mleko, prodajali olje. Le da je na odrezku pisalo MAŠČOBE. Moko smo kupovali enkrat na mesec, s »fasungo«. In porabili vse odrezke z napisom MOKA. Bilo je še nekaj odrezkov (se ne spomnim vseh), ki pa so veljali za bolj luksuzne izdelke. Zanje je stara mama dala poslovodji eno kuverto (le kaj je bilo v njej?), potem pa je poslovodja stvari zanjo spravil pod pult.

Kruh je zamesila stara mama iz kupljene moke. Štruco je dala v štrucnico, v testo zataknila listek z našim priimkom, pokrila s prtom in me poslala k peku. Čez nekaj ur sem ga šel iskat. Včasih sem slišal staro mamo preklinjati, ker je pek od našega testa ukradel za kakšne pol žemljice.

No, ja! Vse pa le ni bilo na karte. Sol in kis sta bila v prosti prodaji, seveda, če so ju imeli!

V mesarijo je stara mama (mama ni imela časa, ker je bila v službi ali na udarniški) hodila z odrezki MESO, ampak največkrat se je vrnila praznih rok. Včasih pa je imela srečo, da je dobila meso v prosti prodaji! (Včasih je šla kar na klavnico, da je pritovorila kar celo četrt prašiča ali cel goveji bočnik). Ampak to ni bilo sveže meso. Bila je crkovina od poginulih živali, ki so jo na klavnici pasterizirali, da se ljudje ne bi zastrupili. Smrdela je po zdravilih in kemikalijah, ki so jih uporabljali pri pasterizaciji, in bila na pol kuhana. Ampak za v usta je pa le bilo nekaj. Z veliko paradižnikove omake niti smrdela ni več.

Pa foter, ki nikoli ni kadil, je kar naenkrat postal kadilec. Nas otroke (kako nevzgojno!) je z odrezki TOBAK pošiljal v trafiko. Cigarete niso bile v škatlicah, ampak rinfuza. Trafikant (takrat so bili vsi trafikanti invalidi) jih je odštel predpisano količino in vprašal: »Cele ali prerezane?« Veliko kadilcev si je takrat nabavilo »špice«, ustnike (Tito je velikokrat slikan s špicem v roki; NEVZGOJNO!), potem pa so kadili polovičke. Čike pa so potem spravili in iz njih zvijali nove cigarete. Nekateri so nam, mulariji, celo plačali, da smo po cestah pobirali čike zanje.

Foter je od cigaret prižgal le eno ali dve, vse preostale pa je s kadilci zatavšal za hrano. Črnoborzijanec in kontrarevolucionar!

Ko je Tito po sistemu »malo tukaj, malo tam« nafehtal donacije in kredite, se je standard dvignil. Kruh ni bil več iz pometenih smeti, ampak iz ameriške pšenice in koruze, pa riž, polenta, makaron so se spet pojavili. In krompir. Ampak samo, če smo prej šli na akcijo obiranja koloradskih hroščev. Pobirali smo jih z roko in metali v lonček. Brigadir je potem zapisal vsak lonček, nakar smo dobili akcijo vpisano v posebno izkaznico. Koritarji!

Pa Cheddar sir oranžne barve smo jedli v šoli. Bilo ga je na tone. Še leta 1956 smo ga za taborjenje dobili nekaj kolobarjev. Že malo plesnivega.

http://en.wikipedia.org/wiki/Cheddar_cheese

Mislim, da so ravno leta 1953 ukinili živilske karte, namesto njih pa uvedli posebne bone, s katerimi si za določeno količino dobil popust. Boni so bili živilski in neživilski. Torej smo vsi Jugoslovani živeli kot danes študenti. Ampak za kmete, ki niso šli v zadrugo, to ni veljalo. Oni niso imeli pravice do regresirane prehrane in obleke. Zato smo še naprej hodili čez hrib na kmete, obleke in čevlje, ki smo jih dobili na bone,  pa tavšali za puter, klobase in jajca. Teh stvari nismo uvažali iz Amerike, zato jih je še vedno primanjkovalo.

STRIC IZ AMERIKE

Nekateri so živeli bolje od ostale raje. Imeli so strica, ki jim je iz Amerike pošiljal pakete. Na žalost jaz takega strica nisem imel.

Sem pa bil deležen ameriških dobrot iz druge roke. Imeli smo sošolca, on pa je imel bratranca, ki je služil v ameriški vojski v Trstu. Ta mu je nosil žvečilne gumije. Kakšno čudo neviđeno! Sošolec jih je pridno žvečil, po nekaj urah žvečenja pa jih je milostno razdelil (kakšen Karitas!) med sošolce. Potem  smo žvečili še nekaj ur, popoldne pa jih podarili mlajšim bratom.

In še ena vrsta pravih tajkunov, oziroma tajkunk je bila. Ženske, ki so popravljale najlonke. Takrat so ravno izumili  najlon. Prej so ženske nosile svilene ali kar bombažne nogavice. So pa bile najlonke peklensko drage. Moj foter je na mesec zaslužil komaj kaj več, kot je stal par najlonk. So se pa najlonke trgale enako kot danes. In so se tri ali štiri Ljubljančanke znašle, prešvercale stroje in najlonke popravljale. Ženske so veselo plačevale, štumfarice pa bajno služile.

No vidite. Ničesar novega pod soncem! Tudi tajkune oziroma tajkunke smo že imeli takoj po vojni. Janša ima prav. TAJKUNE SO USTVARILI KOMUNISTI!

 skozi otroške oči

Rodil sem se še v kraljevini Jugoslaviji. Takrat mi je bilo prav lepo. Ker sem bil še kratkohlačnik, me je zanimalo samo to, kako Miklavž spravi darila za moj štumf skozi dimnik.

Sploh je bilo za Miklavža silno lepo. Že nekaj dni prej je stara mama vedno, kadar je bil sončni zahod rdeče obarvan, govorila, da Miklavž piškote peče. Pred Miklavžem je bil miklavžev sejem. Na njem so prodajali miklavževke, v pisan papir ovite šibe. Z njimi so starši otroke šibali če smo bili poredni. Samo na tepežni dan (28. decembra) smo otroci lahko z miklavževko šibali starše. Pri tem smo vpili »rešite se, rešite se!«. In so se starši rešili tako, da so nam dali nekaj drobiža. Ampak miklavževke, čeprav tako lepe, nas niso tako razveselile, pa tudi parklji (glej sliko) niso preveč prestrašili. Zlasti smo bili veseli pomaranč, rožičev in piškotov, ki smo jih našli vsak v svojem štumfu. Pomaranče! Vsa 4 leta vojne in še najmanj 15 let »svobode« so nam starši govorili, kaj vse se je dobilo v dobri stari Jugoslaviji, zlasti pomaranče.

Kar naenkrat so prišli vojaki in fotru zaplenili bicikel. Rekli so da ga rabijo, ker bodo z njim jurišali na nemške in italijanske tanke. Čez par dni pa so spet prišli (brez bicikla) in objavili, da je Jugoslavija fuč, in da naj iz vojaškega skladišča na Poljanski odnesemo, kar hočemo. Foter je šel iskat svoj bicikel, pa ga ni našel. Stric pa je v skoraj izropanem skladišču zagledal velik sod. S težavo ga je privalil do doma, ko pa ga je odprl, v njem ni bilo pričakovane masti, ampak 250 kil soli.

Potem so prišli Italijani. Kar naprej so prirejali parade. Spredaj muzika s kapelnikom. Starši so govorili, da marširajo v ritmu »riž, polenta, makaron«. Je pa bilo vse na karte. Razen riža, polente in makaronov se ni dobilo ničesar drugega kot marmelada. Na cente marmelade. In smo morali jesti riž z marmelado, polento z marmelado, makarone z marmelado in marmelado z marmelado. Zato še danes ne prenesem ničesar sladkega. Rad pa sem imel olive. Občasno smo namreč namesto olja na karte dobili konzerve oliv v olju. Stara mama jih je stiskala in cedila, da je dobila vsaj malo olja. Oliv pa nihče ni maral. Samo jaz, sit marmelade!

Seveda pod Italijani ni bilo samo parad in marmelade. Spomnim se tudi policajev, ki so stali skoraj na vsakem križišču. Stali so na posebnem štofelcu, da so bili videti večji. Redki avtomobili, ki so hoteli v križišču zaviti, so morali potrobiti; enkrat za desno in dvakrat za levo. Potem je policaj dvignil eno roko, z drugo pa je pokazal kako mora voznik peljati skozi križišče: Pred njim ali okoli njegove riti. Pozneje sem izvedel, da toliko policajev ni bilo zaradi par avtomobilov. Njihova glavna naloga je bila opazovati, če se po pločnikih gibajo sumljive osebe.

Pa avtomobili. Ker ni bilo bencina, so jih ljudje predelali na drva. V prtljažnik ali na streho so montirali poseben reaktor, v katerem so tlela drva, ogljikov monoksid, ki je pri tem nastajal, pa so speljali v vplinjač.

Spomnim se tudi španskih jezdecev. To so bili leseni križi, podobni protitankovskim oviram. Na njih je bila bodeča žica in čisto ozka odprtina. Tam sta dva vojaka kontrolirala osebne dokumente in gledala v torbe, če kdo šverca Slovenskega poročevalca. Podobno je bilo tudi na izhodih iz mesta. Če smo hoteli jesti kaj drugega kot marmelado, so morali starši na kmete. Tam so  stare obleke in zlatnino menjali za jajca, klobase in druge dobrote. Morali pa so imeti posebne dokumente. Če so hoteli v Vižmarje, Črnuče ali Šentjakob so morali imeti potni list. Ker tam je bil nemški Rajh. Če pa so hoteli na Dolenjsko, so morali pokazati posebno »lasciapassare«, ker je tam bila žica, ki so jo Italijani postavili okoli Ljubljane.

Pa radio so nam zaplenili, da ne bi poslušali Kričača ali bum, bum, bum, bum Ovde Londón. Seveda potem tudi muzike ni bilo, razen na paradah ali na koncertih italijanske vojaške godbe v Zvezdi ali Tivoliju. Ali pa na hišnih koncertih, ko je kakšna razglašena pianistka, violinistka ali pevka zabavala zbrane družine in sosede.

Za Italijani so prišli Nemci. Tudi oni so imeli parade, samo da v drugačnem ritmu. Starši so rekli, da marširajo »vsak dan krompir, vsak dan krompir«. Vse drugo pa je ostalo tako kot pod Italijani, samo marmelade in potnih listov za Gorenjsko ni bilo več. Tudi radia nam niso vrnili. Tudi lir nam niso zamenjali v rajhsmarke.

Potem je Rupnik oklical državo Slovenijo in sebe za prezidenta. Mama je poiskala staro jugoslovansko zastavo, ki jo je ob prihodu Italijanov sparala in skrila. Samo v drugačnem vrstnem redu je sešila barve: najprej belo, potem plavo in spodaj rdečo.

Nam otrokom pa je bilo najbolj všeč, ko so domobranci z grajskih Šanc s topovi streljali na Golovec, kjer so se zbirali partizani, da osvojijo Ljubljano.

Potem pa je en stric familijo vkrcal na lojtrski voz in se odpeljal. Rekel je, da se bo vrnil z Angleži. Moj foter pa temu ni kaj preveč verjel in je vse, kar je bilo vrednega, iz stričevega stanovanja znosil v našega. Naslednje jutro so po bajtah začele letati ženske, rekli so jim Afežejevke ali Ta zgrajene, in nas zbobnale pred pošto. Otrokom so razdelile jugoslovanske in slovenske papirnate zastavice z rdečo zvezdo, pa še ruske, angleške in ameriške zastavice. Z njimi smo mahali partizanskemu komandantu na konju, marširajoči četi partizanov in parim razpadajočim kamionom. Že čez kak teden so ameriške in angleške zastavice pobrale, pojavili pa so se napisi TITO-STALIN.

Tudi partizani nam radia in bicikla niso vrnili, samo lire so zamenjali za drugačne lire. Tudi za jesti nam niso dali, na srečo nam je ostalo kakih 100 kil italijanske marmelade. Pa kruh je bil na karte. Pa kakšen kruh! Spečen iz mešanice pšenične, koruzne in ržene moke, pometene iz vagonov. V kruhu je bilo polno smeti, tudi kakšen žebelj ali crknjena miš se je v njem našla. Preden smo nanj namazali italijansko marmelado, smo ga skrbno pregledali.

Potem sem šel v šolo. Ker med vojno skoraj nihče ni hodil v šolo, nas je bila pisana druščina. Od šestletnikov do skoraj petnajstletnikov. Največji frajer je bil Miha, ki je bil med vojno partizanski kurir. V šolo je hodil s šnelfajerico. Vsedel se je v zadnjo klop, svojo flinto pa je naslonil na zid zraven svoje klopi. Ves čas jo je opazoval, če je še tam. Mislim, da sploh ni poslušal, kaj govori učiteljica.

Nasploh je bilo povsod polno orožja in bomb. Dva moja sošolca sta se en drugega ustrelila, štiri je raznesla bomba, tistih, ki so ostali brez prstov ali enega očesa pa sploh nismo šteli. Enega so vrgli iz šole, ker je razstrelil javni sekret na Gradu. Pa garbali so nas za vsak drek; v šoli in doma. Imeli smo učitelja, ki je vprašal: »Kaj hočeš? Cvek ali bunke?«  Seveda smo rekli, da bunke. Sicer bi dobili cvek, doma pa še bunke.

Prišli so tudi UNRRA paketi. Na karte seveda. V njih je bilo najbolj zanimivo »od Trumanke mleko«, mleko v prahu in »Trumanova jajca«, jajca v prahu. V šoli pa smo za malico vsak dan dobivali od CARE sir, sir popolnoma rumene barve in čudnega okusa. Pa Miklavža so prepovedali. Rekli so, da bo odslej samo Dedek Mraz, za katerega so nam v šoli dali vsakemu papirnat škrnicel, v njem pa zmešano nekaj zdrobljenih keksov, par črvivih jabolk velikosti češnje (danes bi jim rekli bio) in pol hrenovke.

Starši pa so morali hoditi na udarniške akcije. Enkrat je moja mama vzela s sabo tudi mene. Dopoldne smo metali kamne v jarek, popoldne pa spet iz njega. Potem smo dobili vsak pol kranjske in kos kruha, nato so nas na kamionu z rdečo zastavo in transparenti ob zvokih harmonike odpeljali domov. Ker je bila moja mama  udarnica, je za nagrado smela kupiti radio znamke Kosmaj. To je bilo veselja. Čez dan smo poslušali »Hej brigade…« in  podobno, zvečer pa je foter naštelal radio čisto potiho in z ušesom prislonjenim nanj poslušal bum, bum, bum ,búm Ovde Londón.

Ta zgrajene so množično posinovljale otroke iz Bosne. Verjetno bi jih drugače vrgli iz AFŽ. Potem ne bi več smele kupovati v oznovski trgovini na Kongresnem trgu. Enkrat so skoraj zaprli moje starše, ker sem enemu takemu Bosančku v šoli rekel: »Pazi se! Ko bodo prišli Amerikanci, te bodo nagnali nazaj v Bosno.«

Kot vidite, sem bil že takrat protidržavni element. Kmalu za tem sem postal že mladinec in nehal biti otrok oziroma pionirček.

UDB, OZNA, VOS, Udbomafija. Za nekatere pošasten spomin, za druge romantika nekdanje ljube skupne države.

Kako lepo je bilo nekoč! Vsi so imeli službe, nikomur ni bilo treba garati, jedli so poceni kruh, vsi otroci so nosili rdeče rutke in z zastavicami v rokah prepevali : »Lepo je v naši domovini biti mlad!« Nič ni bilo treba misliti, za vse je poskrbel Maršal Tito.

Da pa nekomu vseeno ne bi prišlo na misel MISLITI, je poskrbela Udba, tajna policija Zveze komunistov. Vse je bilo v njenih rokah. Vsi miličniki, vsi kriminalisti, vsi oficirji so morali biti v Partiji, nad mislimi komunistov pa je bedela Udba. Komunisti so se morali vsake toliko časa v svojih partijskih celicah  spovedati. Temu se je reklo samokritika. Tovariš sekretar pa je potem podal svojo kritiko. Ta je bila lahko tudi izključitev iz Partije. Za miličnike, oficirje, direktorje in politike je to pomenilo izgubo službe. Izključen komunist pa je bil za kilometer nižje kot tisti, ki nikoli niso »not stopili«.

Jaz nisem nikoli »not stopil«. Ko mi je en prijatelj rekel: »Sem slišal, da si not stopil«, sem takoj začel sumljivo ogledovati podplate. Na srečo niso smrdeli.

Ampak to, da nisem »not stopil« ni odvrnilo Udbe od tega, da se ne bi zanimala zame. Če sem hotel opravljati svoj poklic, sem moral imeti tako imenovano »Zunanjetrgovinsko registracijo«. Vsi, ki so poslovali s tujino, so jo morali imeti. Vam beseda »registracija« diši po legalizaciji prostitucije, oz. zadnje čase istospolnih skupnosti.

Ne razumem sicer homičev, ki se jim beseda »registracija« upira. Saj je, konec koncev, prostitucija obrt z enako dolgo  zgodovino kot zakonska zveza.

In tako so nas, zunajetrgovince »registrirali«, čeprav so takrat buzarante še zapirali ali zdravili z elektrošoki. Registracija pa je pomenila zakonsko zvezo z Udbo. Morali smo ji obljubiti zvestobo do groba. Zakonolom je bil strogo kaznovan. Če si o tem govoril javno, so te lahko celo zaprli.

In kot vsaka kurba smo tudi mi imeli vsak svoj dosje na Udbi in (tako kot Jelinčič - Padalec) tudi svoj vzdevek. Vsak ponedeljek smo morali pri vratarju oddati zapečateno ovojnico, po katero je prišel »veliki tajni šef«, zadolžen za nekaj podjetij in varnostnih okolišev (= območje postaje LM). Strogo konspirativen, poznali pa so ga vsi vratarji.

V ovojnici smo morali navesti vse tujce in druge sumljive osebe (podobno kot danes blagajničarke v NLB), kaj jih je zanimalo, o čem in zlasti o KOM smo govorili. Če smo slučajno prejeli kakšno podkupnino, jih ni zanimalo. Saj to so takrat delali vsi.

Če sem hotel koga zajebati in ga dati v prvi plan prisluškovanja, mi je bilo treba samo nekaj tednov zapored omeniti njegovo ime, pa je Udba vedela o njem vse: Katero kavsa, katero vara, katero zares ljubi, v katero hosto ali motel hodi kavsat itd.

Seveda sem zato imel poseben privilegij. Potni list za neomejeno število potovanj, samo poročati sem moral, če sem srečal katerega s spiska prepovedanih oseb. Včasih so me poslali tudi s kakšno kulturniško skupino na gostovanje. Zapisati sem moral zlasti tiste, ki so druge v skupini nagovarjali, naj grejo skupaj v kakšno cerkev.

Verjetno zato, ker sem jih preveč podvrgel vohljanju za seksualnimi dogodivščinami, me niso povabili v Udbomafijo. Tako imam danes samo dobro penzijo, pa nobene pivovarne!

Na blogu http://chef.blog.siol.net/2008/06/17/sus-v-glavo/ sem zapisal komentar:

1. 1tastar - 19.6. 2008 ob 07:51

“Jaz bi pa rekel, da gre za zelo učinkovit protest proti novemu ZVCP

Če ni mogel podaljšati vozniške, ga je najbrž že čakala najmanj ena kazen za 1.000 evrov. Lahko, da je bil tudi ob dogodku pijan, in bi spet fasal 1.000 € za pijanost, 1.000 € za vožnjo brez vozniške in 500 € za vožnjo s prazno gumo.

Če bi bil živ, bi vse te kazni izterjali, familija pa bi bila brez denarja.

Če ne veste: sorodniki NE odgovarjajo za kazni posameznika. S smrtjo se vse kazni izbrišejo.

Tip do smrti ne bi odplačal !”

Komentar nudi preozek okvir, zato bom to napisal v obliki posta.

ZAKAJ se je po mojem odločil za takšno dejanje?

Se čudite, kako to, da vsak vikend aretirajo skoraj 100 vinjenih voznikov. Nori, nonšalantni, nevzgojeni?

Ne! To so vozniki, ki brez alkohola v krvi niso sposobni voziti. Se jim preveč tresejo roke ali noge. Sorodnikom in prijateljem pa jih je sram priznati, da so alkoholiki. Zato vozijo, vinjeni!

Veste, da se največ samomorov zgodi po vplivom alkohola? Alkohol človeku nudi dvomljiv občutek poguma. Poguma, da vžge ubijalski stroj po imenu avto, čeprav ne sme voziti, poguma, da vozi prehitro, da nevarno prehiteva in seka ovinke. Pa tudi poguma, da si natakne štrik za vrat ali sproži pištolo.

Ko ga novi zakon o varnosti cestnega prometa do konca dotolče še finančno, sorodnikom in znancem pa bi moral priznati svojo bolezen, zbere še zadnji pogum in konča svoje klavrno življenje.

Če to dejanje sproži še zanimanje javnosti in slabo vest pri policistih, toliko bolje! Stavim, da mu bodo sledili posnemovalci. Kot v Ameriki tisti, ki vzamejo puško in začnejo streljati okrog sebe, samo da bi bili slavni!

Ali pa, če diši po protestu proti družbi, ki take zakone sprejema. Kot islamski skrajneži, ki se zaradi ideje razstrelijo sredi množice!

Tisti, ki nimajo poguma, da bi orožje obrnili proti sebi, bodo pa začeli streljati na policiste z namenom, da jih ti ubijejo. Policisti priznavajo, da ne lovijo motoristov, ki drvijo več kot 200 km/h, ker bi jih to spravljalo v dodatno nevarnost. Zdaj se pa še avtomobilov ne bodo upali več ustavljati.

In samomorilec z zahodne obvoznice bo Kristus odrešenik za stotine prekrškarjev. :!: :!:

Politikom sta besedi korupcija in klientelizem kar naprej na jeziku. Bralci in poslušalci pa jim glede na svojo barvo ploskajo ali srdito napadajo.Prepričan sem, da večini sploh ni jasno, kaj je to. Zato bom to ponazoril s svojimi izkušnjami.Najprej naj pojasnim, da korupcija ni samo podkupovanje, ampak je vsako nezakonito ali nemoralno dejanje, katerega namen je, da nekomu omogoči neko prednost pred drugimi. Torej gre v bistvu za omejevanje svobodne konkurence. Posledica klientelizma je nujno korupcija, čeprav je korupcija lahko tudi brez klientelizma.

Pa pojdimo h klientelizmu. Ena od najstarejših oblik klientelizma je nepotizem. To je omogočanje prednosti in koristi sorodnikom. Tako je znano, kako so papeži podeljevali kardinalske in škofovske naslove svojim bratom in nečakom (nipote = nečak).

Do največjega razmaha klientelizma pa je prišlo v socializmu. Nekoč, v Jugi, se je vsak direktor javno bahal, kakšne strašne zveze ima na CK, izvršnem svetu (vladi), občini. S svojimi političnimi botri se je zlasti varoval pred Udbo, ki je vohljala za vsakim pomembnejšim državljanom. Ali pa policijo. Če je nesramno grdo parkiral, je miličniku samo povedal nekaj svojih zvez, in že se je miličnik opravičil: »Oprostite, tovariš!« Če pa je dobil listek na avto, je samo poklical predsednika občinske skupščine (župana) ali predsednika občinskega izvršnega sveta (nekakšne občinske vlade), pod katerega so spadale vse občinske službe, vključno policijo!

Resnici  (milici) na ljubo naj povem, kako je to potekalo. Direktor pokliče župana, ta pokliče komandirja milice, komandir miličnika in mu naroči, naj kazen izbriše. Miličnik jo izbriše, vendar po nalogu Udbe to zabeleži v poseben zvezek: »Dne.. ob … uri po nalogu tov… izbrisal kazen… za tov….«. Ko je treba nekega direktorja po nalogu CK odstreliti, Udba pregleda te zvezke in poroča republiški Udbi. Ta pokliče direktorja in mu zagrozi: »Tovariš, zahtevamo, da odstopiš, sicer bo šlo na sodišče to in to in to in to!« In direktor je odstopljen.

No, to je bil strankarski klientelizem, ki ga danes vsaka opozicija očita aktualni vladni stranki.

Da pa je direktorjevo podjetje uspešno poslovalo, se je moral obkrožiti s sodelavci, ki so imeli razvit svoj, nižji, nivo klientelizma. Zlasti komercialni in finančni direktorji (mednje sem spadal tudi jaz) smo morali razviti svoj krog NAVIP (naročite veze i poznanstva). Več NAVIP si imel, bolj si bil cenjen in iskan v poslovnih, pa tudi lokalnih in vladnih krogih. Sistem NAVIP je bil precej bolj učinkovit od strankarskega. Ko je bilo zelo težko priti do avta, je direktor uporabil svoje VIP, mi pa svoje NAVIP. Rezultat je bil, da smo mi prišli do avtomobilov v 14 dneh, direktor pa v 6 tednih.

In kako je deloval sistem NAVIP. Z lobiranjem, reprezentančnimi kosili, čaščenjem s pijačo, plačevanjem  honorarjev za strokovna predavanja in novoletnimi darili (pralni stroj, na primer, ni bil nič izjemnega) smo ustvarili vsak svoj krog vez. Na ministrstvih se je direktor (brez učinka) pogovarjal z ministrom. Ta je potem poklical enega od šefov in mu naročil: »Poglej kaj lahko storiš!« Ta pa ni storil ničesar, če ni dobil signala od spodaj. Tam pa so že vedeli, kaj si želimo mi, nižji. Važno je bilo, da si imel v oblasti kakšnega svetnika na ministrstvu (državnem sekretariatu, se jim je reklo takrat), ali pa čisto navadnega čato (pisarja), ki je nalog na koncu izvršil. Ali referenta na zvezni gospodarski zbornici in pozneje na SISEOT (tam si lahko dobil GDK - državne devize, ki si jih potem s »šticungo« prodajal tistim, ki NAVIP niso imeli). Koristna malverzacija, se je temu pohvalno reklo. Ali pa inšpektorja na SDK ali tržni ali devizni inšpekciji.

Moj inšpektor me je vsake toliko poklical: «Daj, pripravo flašo ta dobrega! Se oglasim čez pol ure.« Potem mi je povedal, da je dobil nalog za pregled mojih knjig, da pride v ponedeljek in da naj poskrbim, da bo vse v redu. Potem je prišel z ekipo, ekipo poslal na brezploden pregled, on pa je popival z mano, ob koncu delovnika pa je (že totalno nadelan) rekel: Prinesi papirje. Potem pa jih je, ne da bi pogledal katere, poštempljal s »kontrolirano«.

Ko smo zapluli v demokracijo, me je strašno motilo, da kar naenkrat sistem NAVIP ni več tako dobro deloval. Naši najvišji so se sicer povezali v Udbomafijo in na debelo s politično podporo »privatizirali«, naše NAVIP so pa naenkrat postale preplašene. Inšpekcije so se pomladile in začele delovati, milica je postala policija, nič več podrejena lokalnim veljakom. Nihče več si ni upal izbrisati kazni. Celo sodniki niso več ubogali nadrejenih.

Tako mi ni preostalo drugega kot oditi v penzijon.

                                .                                                                                                                         

No, levičarski kritiki vlade in jugonostalgiki, hrepeneči po Titu in samoupravnem socializmu! Si še želite socializma in pravega klientelizma?

Smrt fašizmu - svobodo narodu!

 PS: vira slik se ne spomnim. Oprostite!

V teh razpravah pa nihče ne upošteva aktualne stvarnosti. Razen istospolno usmerjenih se nihče več noče poročiti. Današnja srednjemlada populacija hoče živeti »na koruzi«.

(Mimogrede: je poleg bioetanola tudi to krivo za enormno podražitev koruze?)

Tudi v Trenjih je 50:50 mnenje, da je treba izenačiti cerkveno in civilno poroko. Se pravi, da je polovica Slovencev ne jemlje kot kak pomemben zakrament! Tudi nimajo nič proti temu, da bi se pedri  istospolniki poročali cerkveno. 

Stara slovenska beseda za zakonsko ženo je SOPROGA, Ker pa se današnja mladina ne vozi z vlakom, ampak izključno po CESTI z avtom ali motorjem, ta naziv ni več aktualen. Predlagam moderno, z današnjo stvarnosto usklajeno besedo:

SOCESTA

Bush, ki se vozi samo z avionom, naj kar ima soprogo. Slovenci bomo pa imeli soceste.

Kako udarno bi zvenel naslov članka:
Janševa socesta in Busheva soproga na Bledu

Ali pa:
Burut Pahor s socesto na javni tribuni o cenah bencina

Predlagam, da se beseda hitro prime, da bomo že v nocojšnjih Odmevih lahko slišali:

“Nocoj ob 21. uri je prispel na letališče Jožeta Pučnika ameriški predsednik George Bush. Na letališču so ga pričakali: njegova soproga Laura, slovenski predsednik Türk s soprogo in predsednik slovenske vlade Janša s socesto. Prisotni so bili tudi drugi člani vlade in predsedniki političnih strank s svojimi soprogami in socestami.”

Nič več Laško, nič več Union, Boško pivo!!!!

• Šiptarji niso več Šiptarji, ampak so Albanci
• Cigani niso več Cigani, ampak so Romi
• južnjaki niso več južnjaki ampak so zahodni Balkanci
• invalidi niso več invalidi, ampak so hendikepirani
• duševno zaostali niso več slaboumni, ampak so osebe s posebnimi potrebami
• pedri in lezbijke niso več to, ampak so istospolno usmerjeni
• občinski načelniki in fuzbalski predsedniki niso več to, ampak so direktorji
• direktorji podjetij so zdaj predsedniki uprav
• pa še kaj bi se našlo.

Slovenci pa imamo še vedno probleme, ker nas zamenjujejo s Slovaki, ki sami sebe prav tako imenujejo Slovence. Srbi so sicer poskušali z bećkimi konjušari, ampak se ni prijelo.

Zato predlagam, da se preimenujemo tako, da bo to veljalo internacionalno. Predlagam, da sledimo svojemu predsedniku in se preimenujemo v SLÖVENCE. Narodi, ki v svoji pisavi nimajo preglasa, bi to lahko transkribirali (nobel beseda, a ne, bi rekel Marko Crnkovič) kot SLOEWENCE. Naša država pa bi se imenovala SLÖVENIJÄ oz. SLOEWENIAE.

Nadalje imajo nekateri kraji težave, ker njihovo ime ne zadošča, ampak mu morajo dodajati še atribute (spet ena nobel tujka), da se ve, za kateri kraj gre. To bi lahko spremenili tako, da bi jih posvetili svojim velikim možem.

Tako bi  ZAGORJE OB SAVI po vzoru na Titovo Velenje, preimenovali v DRNOVŠKOVO ZAGORJE. In tako naprej. Mursko Soboto bi preimenovali v Milanovce, Spodnji Duplek v Dimitrijev Duplek, Zgornjo Ščavnico v Janševo Ščavnico, itd itd.

Po tem vzorcu bi tudi Makedonija lahko rešila spor z Grčijo. Ker pol države itak naseljujejo Albanci, bi se lahko preimenovala v OBALBANIJO ali pa v NADGRČIJO.

Tudi problem dveh Korej bi bil rešen, če bi se Severna Koreja preimenovala v POORLANDIJO.

Sploh je moj predlog univerzalen. Uporaben v vseh primerih spornih, dvoumnih ali žaljivih poimenovanj.